deus ex kariera

Vprašanje: »povejte mi katere so vaše pozitivne lastnosti«

Zaposliteveni razgovori so enako kot prodaja. Kandidat se prodaja, kadrovik (direktor, vodja…) kupuje. No shit! A res? Čeprav to dejstvo večina ve, se še vedno obnaša na razgovorih kot tele, ki bulji v nova vrata. Zato jih veliko ne dobi zaposlitve, čeprav so morda boljši od ostalih kandidatov.

Marsikateri spretni kandidat je prodal to kar je stranka hotela slišati in (ga) je kupila. Glede na to na kakšnem nivoju so kadroviki, to niti ni tako težko. Le oster kupec, ki ve kaj hoče in se na »izdelek« tudi spozna je težje premagljiv.

Vprašanje o pozitivnih lastnosti je za marsikaterega kadrovika pravzaprav vprašanje na katerega želi slišati odgovore, ki so mikavni in bi potrdili, da je ta oseba to kar išče.

Če jim naplozate, da ste komunikativni, pridni, organizirani, pozitivni, delovni, hitroučljivi, prilagodljivi ne boste veliko zgrešili. To so tudi najbolj pogosti odgovori kandidatov. Tisti bolj trendy bodo omenili, da so empatični, ciljno usmerjeni in samoiniciativni.

Večino kandidatov se da z lahkoto zmesti, če jim postaviš podvprašnja. Recimo, glede organiziranosti. Kaj pomeni, da ste organizirani? Opišite mi način vašega organiziranja, povejte mi tri primere vašega učinkovitega organiziranja, kakšen je vaš time managment. Večina jih seveda zmrzne in začnejo na razgovoru osmišljati odgovor kar vodi v nesuverenost in to opazi celo kadrovik.

Torej kaj povedati?

Navedite tri pozitivne lastnosti. Je dovolj. Tudi, če želijo, da navedete 5 lastnosti, povejte, da boste navedli 3 najpomembnejše.

Vendar pozor! Navedite dejansko tiste, ki veljajo za vas. To pomeni, da morate predhodno razmislite o vas. Pretuhtati vse situacije skozi katere ste šli in kjer ste se res izkazali. Navesti pozitivne lastnosti ne bo težko. Glej seznam osebnostnih značilnosti. Verjamem, da jih bo vsak naštel vsaj 5 pri sebi. To je zato, ker se imamo radi in se cenimo. Težje bo te lastnosti opisati ali najti primere.

Za vsak plus razložite kaj si predstavljate pod to značilnost in hkrati en ali dva primera, kjer se je to pokazalo. To pomeni, da boste suvereno odgovorili in s čimer boste nakazali, da se res dobro poznate.

Predlagam, da ne bluzite. To, da ste zaupanja vredni je bullshit. Ali, da ste pridni (razen, če ne kandidirate za čistilko ali proizvodnega delavca) – morate biti učinkoviti. Ali, bog ne daj, da ste jasnovidni. Temu se strokovno reče, da imate sposobnost strateškega razmlišljanja.

Pazite kaj govorite o pripadnosti. Pripadnost ni osebnostna lastnost, razen mogoče psa, ampak je stvar večih pozitivnih dejavnikov, ki vplivajo na dobro počutje delavca in s tem na njegov odnos do podjetja. Čeprav marsikateri direktor in/ali kadrovik tega ne ve. Misli, da so ljudje taki ali pa niso. Ne bluzite, da ste pripadni, ker ne veste kako bo čez npr. 1 leto. Če vas vprašajo povejte naravnost, da to ni nekaj s čimer se človek rodi. Radi imate delo in te aktivnosti, ki so v zvezi z delom, niste vezani na 8 urni delavnik in če je vzdušje v podjetju pozitivno, šef pa zrela, normalna, uspešna osebnost je to tisto zaradi česar z veseljem imenujete vaše podjetje med zannci in neznanci.

Razmislite kateri plusi so tisti, ki so pomembni za delovno mesto za katero kandidirate.

Primer: Za računovodjo bi veljalo, med drugim, da je analitičen.

Analitičnost – to pomeni, da znam iz množice podatkov izluščiti najpomembnejše. Novo informacijo znam velikokrat povezati s splošnimi znanji in s tem velikokrat pridem do novih zaključkov.

 Tu sledi primer. 

In potem drugi in tretji, še kakšo podvprašanje kadrovika in uspešno ste čez. Potem pridejo na vrsto vprašanje katere so vaše negativne lastnosti. O tem naslednjič.

Vprašanje: »Kakšno plačo pričakujete?«

Fani bani vprašanje. Plača, tabu slovenska tema, ki je povod za propad neštetih razgovorov, je (žal) še vedno enosmerna (če ga postavi delodajalec je razumljivo, če kandidat, je sum, da je samo zaradi tega na razgovoru). Del, kjer se izkaže veliki manjko v pogajalskih sposobnostih ene in druge strani. Tema, ki jo velikokrat kadrovik vzame preveč osebno, ker ne razume, da se »kupujeta« obe strani ne samo delodajalec. Last but not least…ki je v svojem dojemanju premalokrat definirana: ko bo pri nas toliko in toliko leti in ko bo naredil to in ono potem verjetno dobi, mogoče toliko.

Torej kaj s tem?

Da ne rečem premalo?

Da ne rečem preveč in me zavrnejo?

Kar se tiče odgovora – pravega ni, predvsem zaradi navedenega čisto na vrhu…vseeno nekaj napotkov, ki jih ni za zanemariti.

Seveda je tvoja samozavest drugačna, če si brezposeln in si na vsak način želiš dobiti zaposlitev ali pa če nameravaš zamenjati zaposlitev oz. so te »poiskali« t.i. headhunterji.

Trije nivoji pričakovane plače

V vsakem primeru, tako kot pri prodaji, definiraj svoj zgornji nivo, zadovoljiv nivo in nivo pod katerega ne greš. Zgornji nivo je tisti, ki je zate sanjski. Zadovoljiv je tisti, ki je zate »realno pričakovan«. Spodnji nivo –  pod njega ne greš. Definiranje nivojev ti omogoča večjo suverenost.

Zneske definiraj realno – preveri kaj trg ponuja, kateri so tvoje prednosti, ki ti dajejo višjo vrednost, kako iskana so tvoja znanja, poklic ipd. Podjetja so za nekatere kadre pripravljeno seči globoko v žep, vendar vse ima svojo vrednost in meje. Razmisli koliko ti znesek pomeni v primerjavi z funkcijo, možnostjo napredovanja, samim ugledom podjetja, drugimi bonitetami ipd.

Če ponujajo manj kot je tvoj spodnji nivo, vprašaj, na čem temelji ta znesek. Povej , da je vseeno prenizek in če se še da kaj narediti. Če je na razgovoru kadrovik vprašaj, če se da s kom drugim pogovoriti glede višine plače. To zna sicer spraviti kadrovika v bes, vendar nimaš nič za izgubiti. Če ne, se lepo zahvali za njihov čas.

»Zapakiraj« pričakovani znesek

Večina pri vprašanju koliko pričakujejo glede plačila butne ven številko in čaka kakšen efekt bo to naredilo na kadrovika. Nekateri še zelo enosmerno v smislu: »pod toliko se ne mislim pogovarjati«.

Dve, bolj uporabni, možnosti:

-          Zapakiraj plačo. Za to delovno mesto za katero se pričakuje to in to in to je primerno plačilo toliko in toliko bruto/neto z/brez bonusa, pri čemer se pričakuje to in to in to (od mene)

-          Na trgu dela se za takšno pozicijo, takšne pogoje in v uspešnih podjetjih kot je vaše ponuja plačilo toliko (ali od do).

V prvem delu si s »pakiranjem« dosegel, da vrednost ne »butne ven«. Tudi argumentiral si. Težko ti nekdo reče če si normalne in od kje ti to, ker si že razložil. Največ kar se lahko zgodi je, da delodajalec pove, da toliko ne morejo ponuditi. Lahko nadaljuješ glede kakšnih dodatnih bonitet, več dopusta itd.

V drugem delu se odmakneš od svojega mnenja. Povedal si kako je na trgu dela. To ne pomeni, da toliko pričakuješ. Elelgantno lahko nadaljuješ, da je takšna situacija tudi zate sprejemljiva ali zaključiš z vprašanjem ali je tako tudi pri vas/kako je pa pri vas. Če pri delodajalcu ponujajo več, spet lahko nadaljuješ, da je višji znesek od stanja na trgu tudi zate bil pričakovan, ker imaš to in to in to več.

Argumentiraj pričakovano plačo

Tako kot je bilo navedeno prej, vedno argumentiraj znesek in izpostavi svoje prednosti, veščine, znanja. S tem daš vrednosti kredibilnost.

Sem spada tudi jasno definiranje plače. Ali govorimo o bruto ali neto znesku? Je znesek z malico/prevozom/bonusom ali brez? Kdaj se začne izplačevati bonus itd. Mogoče se vse to smešno sliši, vendar je primer tujega podjetja v Sloveniji, ki je opravil več kot 150 razgovorov in potrdil 50 ljudi. Ko pa je ponudi pogodbe o zaposlitvi, je nastal šok. Seveda ker so tujci govorili o bruto plači, delavci pa o neto.

Posebej poglavje je pogovor o bonusu. Bonus je problem, ker ne veš ali so rezulati res dosegljivi, da se dobi ta in ta znesek ali se pretirava. Kaj vam pomeni 1% od pordanega? Tudi če rečejo 1% od 100 k eur. Poskušajte s podvprašanji preveriti koliko sodelavcev dosega ta plan, kolikokrat, kaj so razlogi zakaj ne ipd.

Ne razglasi zmage dokler ne definiraš plačo

Zapomni si dokler ne prideš do točke plačila v razgovoru, pogajanja niso zaključena. Poznam veliko primerov kjer so imeli tretji ali celo četrti razgovor, predno so se začeli pogovarajti o plači. Niso skoparili s pohvalami in simpatijami na račun drug drugega. Vse se je ujemalo. Potem je prišel šok. Pričakovanja o plači so bila narazen nekaj kilometrov. In stvar se je zaključila v jezi.

O plači in pogajanjih se da govoriti še veliko. Zaenkrat naj to zadostuje.

Vprašanje: »Povejti mi nekaj o sebi«

Kar nekaj razgovorov se začne na podoben način. Vprašanje je na mestu. Podaš odprto vprašanje, ki ne zahteva nekega predhodnega znanja. Z njim prebiješ led, tremo, ki je vedno prisotna na razgovoru. Z odgovorov si lahko nabereš zmagoslavno število točk ali pa je tvoj čisti poraz. Kot stisk roke, pogled ipd.

Najbolj pogosti (napačni) odgovori:

a.)    Kaj vas pa zanima?

Ah, začetna napaka, pri kateri takoj zgubiš vse bistvene točke. Kadrovik si misli – a zdaj boš pa ti meni na vprašanja odgovarjal z vprašanji + je nepripravljen, ne ve sploh kaj bi rekel in si nabira čas. Namig: vstani, podaj roko in se zahvali. Naslednjič se bolje pripravi.

b.)    razlagaš svoj življenjepis

Rodil sem se tega in tega, tam in tam in potem sem delal to in to. Večina se ustavi takrat, ko opazi da je kadrovik živčen in preide na drugo vprašanje. Namig: takoj se ustavi.

c.)     Začneš s tem kaj študiraš

(predvsem mlajši). O bog, če je to najbolj pomembno kaj imaš povedati o sebi, potem si lahko kadrovik upravičeno misli, da si piflar, brez lastnega življenja. Namig: get a life

Kadrovik hoče slišati kako dobro se prodajaš. Predstavljaj si trailer pri filmu. V kratkem času te mora navdušiti. Dobri trailerji te tako navdušijo, da greš gledati film. Največji uspeh trailerja je, če je film kompletno sranje. Sam sem bil že neštetokrat žrtev tega.

Rešitev: zberi 4-5 stavkov o tvojem življenju, hobijih, najpomembnejših dogodkih v tvojem življenju. Če se da, naj se rahlo dotaknejo pozicije za katero kandidiraš. Dodaj kakšno svojo filozofijo. Naj bo zabavno. Poveje tako, kot da si odgovor nosili vedno v sebi in je samo čakal moment, ko ga nekomu poveš. bodi trailer, da bo na drugi strani komaj čakal, da te sliši…

Zakaj je v Sloveniji tak problem pogovor o plačah? Zakaj se ta informacija skriva bolj kot načrt sestavin za Coca Colo?

Na večini razgovorov, ki jih imajo kandidati s podjetjem, se nobeno vprašanje ne vleče kot jara kača, oz bolje kot mačka okoli vrele kaše, kot vprašanje povezano s plačo.

Po (vsaj) tretjem krogu razgovorov, po pretečenih 3 mesecih, ko se ustvari sveža ljubezen med kandidatom in podjetjem in sta oba prepričana da je to tisto pravo (tudi komplimenti že letijo) smo tik pred usodnim da-jem z obeh strani, se pojavi zadnje vprašanje, ki gre nekako tako:

No, pa povejte koliko plače pa pričakujete? A kaj a bruto al neto? Kaaaj neto? Ohohoho to je pa kar visoko….ja kje ste pa to našli….ja res? Kje pa tolk ponujajo? Ja ja dejte no….lejte mi ponujamo toliko in če se čez 5 let izkažete in naredite za cca 450% višji promet, kot smo ga mi ever naredili potem lahko čez 10 let računate na približno toliko…jah lejte tolk ne bo šlo. Pa ste vi normalni? Če vam toliko damo bomo bankrotirali…ne ne bo šlo.

In potem (nesojena) nevesta zbeži izpred oltarja….

Raje preberite tole spodaj:

 

a.)      Srednja šola vam bo dala leta lepega življenja. Alkohol, droge, seks, potovanja, razmišljanja ipd.

b.)      Fakulteta vam bo dala leta lepega življenja: ideje, projekti, druženje, žur  in vse zgoraj navedeno

 

Ne bo vam dala napotkov za iskanje prve zaposlitve, niti poskušala vas ne bo usmeriti na to. Potem boste na pragu vstopa v svet delujočih zgledali kot teleta, zbunjeni, tupi, no brain…

 

V času lepih let imejte na umu sledeče:

 

-          Ciljna usmerjenost: če veš kaj je tvoj cilj, veš kam bo šel. Četudi se cilj ne vidi v nulo, še vedno to pomeni, da greš na pravo pot. Če si v dnevni sobi in zadiši pohan sir, veš kam moraš iti čeprav ne vidiš direktno kuhinjo. Slediš vonju in lakoti. Cilje lahko sproti prilagajaš, definiraš, v končni fazi tudi spremeniš.

 

-          Postanite prežeči tiger: ne glede na to kaj vam tupijo, na kakšnih famoznih projektih delate, kje vse boste vi lahko pečat pustili, kdo vse naj bi vas z vašo izobrazbo rabil (to vam pravijo tisti, ki grejejo riti tam že 20 let –da vidim njih na trgu dela, fakerje) – ne glede na vse to ohranite trezno glavo in sami preverjajte kondicijo vašega poklica, znanja, veščin. Koliko podjetij rabi vašo izobrazbo? Kje? Poleg izobrazbe kakšna znanja, veščine? Koliko denarja se ponuja? Kam lahko napreduješ? Kaj je alternativa tvojim željam? Na katerem nivoju moraš štartati, da prideš tja kamor hočeš? Prežečega tigra malo stvari preseneti, ker je pripravljen.

 

-          Prilagodljivost: Lajf. Si naredil šole, ni službe. Pojdi stopnico nižje. Ali dve. Hočeš biti prodajni manager? Noben te ne šljivi? Postani prodajalec. Z diplomo. Dokaži se. Tako kot zajček – en korak nazaj (na mino) in potem odskok tri naprej. Itak (verjetno) ne bo to samo enkrat v življenju. Nikoli ne boš izgledal kreten, če boš kljub izobrazbi začel nižje. Kreten boš, če boš navkljub izobrazbi vztrajal na zavodu.

 

-          Vseživljensko izobraževanje: brez veze o tem razlagati. Dvoje: internet (je zakon) in Tito (učiti se, učiti in še enkrat učiti)

 

-          Prepoznaj sebe: kaj so tvoji plusi, kaj minusi, v čem si dober, v čem ne, kako se lotiš in delaš, katera področja so tvoja in seveda katera ne…da ne boš rinu tja kjer ti ni mesto. Dejavnost oz. področje ni pogoj za uspeh ali veliko denarja.  To da delaš tisto kar te veseli in v čem si dober pa je.

 

-          Druga kariera: poskrbi za svoj prosti čas, ohrani svoje hobije, še več, nadgrajuj jih. Nikoli ne veš kdaj ti pridejo prav.

 

Če ne boste sami vplivali na vašo usodo, bo pač nekdo drug (J. Welch)

Pred časom sem zasledil pri Brian Tracy-u v knjigi Change your thinking, change your life zanimivo tezo o formuli 40+. (op. a. Naj pojasnim, da mi gre Tracy blazno na živce zaradi vseh tistih amwayevskih ovc, ki jemljejo njegove teze dvodimenzionalno, plehko in si potem tlačijo značko nr.1 na reklc ali pa si pišejo po ogledalu Dobro jutro diamant in ostala sranja.)

Formula 40+ izhaja  iz mnenja, da, če povprečen človek dela 40 ur na teden, zasluži toliko, da pokrije vse račune in preživi. Mogoče kakšen eur še ostane na koncu, vendar ne več kot toliko. Nadaljuje s tem, da v kolikor gredo ure v plus (se pravi 50, 60 ,70…) večja je možnost, da ta oseba zasluži več, ima večjo možnost napredovanja ipd. skratka ima šanse, da postane bogat.

s strani sindikatov je to totalno popizdiološko. 

ko sem gledal kometarje je bil učinek pričakovan. Cca. 20% se jih strinja, 80% pa ne in sicer v korist prostemu času, neizgorevanju, kam-pa -nas-to-vodi vprašanjih, ne-deluje-sistem pojasnilih ipd.

Kar je bogi Tracy dejansko menil je to, da če ponujaš klasičen effort, lahko pričakuješ iz-rok-v-usta plačilo. Tisti plus ne pomeni dejansko, da čepiš na delovnem mestu in si priden (toliko časa dokler je šef v službi in to opazi), ampak pomeni tudi samoizobraževanje doma, na seminarjih, branje knjig iz stroke, delo na vzporedni karieri.

Skratka 40ur pomeni 8 ur v službi in potem pade motika dol. Če si tam fizično, ne pomeni, da delaš. Tvoja stvar, če deluje. Good for you.

40+ dodatni napor z željo po več. Aktivno delo, aktivni cilji. Good for me.

Izračunaj si s to formulo svojo prihodnost in primerjaj trenutni rezultat

Ni mi jasno od kje ta želja po manifestaciji delavnosti. To, da nimaš časa, da imaš dela preko glave, da saj bi pa ne moreš, je postala osebna delovna kvaliteta. Presežnikov o zatrpanosti, šibljenju pod težo dela ni in ni konec. Me malce spominja na malega človeka, malega slovenskega kmeta iz literature. Malega, ponižnega, delavnega. Tupega, zaplankanega, no brain… Ha, pridnega.

Sem zadnjič klical stranko glede manjpomembne stvari. Vljudnostno vprašanje. Kako si? Jah, uredu, sam imam fuuuul dela.

Ves napizden od podobnih odgovorov, na povratno vprašanje (ki je pričakovalo obremenjeni, maločasni odgovor), odgovorim, da super. Ha, pozitivna osuplost, rahla trzljava rdečica, in nato, Oooo kako pa to?

Ja fajn, za danes je bilo dovolj dela (ura je 12), danes se ne bom toliko obremenjeval, nekaj stvari še zase naredim in grem ob štirih domov, potem pa na sprehod v naravo.

Aja? O blagor tebi…

Ma veš kako, sem se dobro organiziral in ugotovil, da lahko vse naredim do dveh, če kaj ne morem dam na jutri in tako…cenim to, da prihajam domov relativno v dobri formi. potem se mi ni dalo več prcat, ker je reva bila čisto zmedena.

Vsakič, ko pridem k njej, ali njim podobnim, kljub temu, da si bo komaj odtrgala minuto časa, pijemo kavo in čebljamo 1 uro in bi še eno uro, če se ne bi sam odločil, da dvignem sidro.

Če uletim, da jo pozdravim, njo ali njej podobnim, pride samo pomahat in to mahanje potem traja 1 uro in bi mahala še naprej, če me ne bi toliko bolela roka, da bi sam prekinil.

Da ne pozabim…ona in njej podobni, so na vseh pasjih procesijah, vseh plačljivih in brezplačnih seminarjih in eventih, ni da ni. Sestanki trajajo in trajajo in bi še, če ne bi eden izmed njih moral po otroke.

Zdaj me vsakič bolj na hitro vpraša kako sem pa še to na način, kjer se ne pričakuje odgovora.

Vsakič, ko slišim o mobingu, se vprašam dvoje: kje in zakaj?

Menim, da je mobing nice to have zadeva brez svoje prave vrednosti. Je nekaj o čemer je fajn govoriti. Kot o ptičji gripi, ali pa plinu iz Rusije. Jeba se dogaja, tu pred nami, samo nismo je še lokalizirali.

Ne vem zakaj mediji kot npr. Pop(sran) tv nenehno govorijo mobingu v podjetjih, ne morejo ali nočejo pa ga razkrinkati. Pokažite mi pizduna, ki se znaša nečloveško nad ljudmi. Ali pa ne morejo?  Ker se težko dokaže, ni pisnih dokazil itd….Potem dejansko izpade kot nice to have, da se pritegne poistovetenja lačne gledalce in se tako še utrdi zvestoba pop(ulističnnemu) tv-ju. By the way – kako si poptv razlaga, delo z njihovimi par delavci? Sej vedo s katerimi….

Ma kako da se o mobingu, ma v kakršni koli obliki ni govorilo že 20 let nazaj (pri nas)? Takrat, ko so se verjento res dogajale stvari, ki so bile nedopustne? Danes, ko se na veliko govori o vsemogočnih oblika delah z ljudmi in da je treba imeti rad ljudi . ko morajo biti managerji vedno bolj “mehki”, čoveški ipd zaradi medijev, inšpekcije…kdo bi reskiral? To je zdaj “in”. Delo z ljudmi. Ja…..

Mobing se dejansko dogaja v šoping centrih. Nasilje kapitala nad delavnim življem, ki nima ali pa ima jedva za živet. Marš v center, kupuj si srečo, ob vsaki akciji znova. Tisti, ki izpade bo doživel pritisk, zaničevanje. Revež, ne more. Nič ni tako uničujočega, nič ne pahne družine v nesrečo, kot šoping nasilje.

Zame so “žrtve” opevajočega mobinga delavci, ki že celo življenje pizdijo čez tako ali drugačno ureditev,ki hodijo v službo, ker morajo, da niso marginalci,  ki se sklicuje na svoje pravice vsakič, ko nekdo nekaj zahteva od njega v firmi, ki ne dajo od sebe niti miligrama več kot se zahteva (ali celo manj).

Ne rečem, da se nasilje nad delavci ne dogaja, moti me a.) preširoko zastavljen pojem, b.) popularizacija te besede pri tistih, ki premalo o njej vedo, predvsem mediji.

 Poglejte si na http://www.mobing.si/slo/45_mobing_dejanj.html pa boste vedeli o čem govorim.

Ali se dogaja mobing v Orange County Choppers, ko se stari Paul dere na vse okoli sebe?

S tem našim faksem je res nekaj narobe. Vzgaja pridne študente. Pridno študirajo in naredijo faks (ok lahko traja, ampak ga naredijo). In ker ne dobijo službe, pridno študirajo še naprej. In ker kljub temu ne dobijo službe, se sprijaznijo z njižjim delovnim mestom. S tlečo zavestjo, da nihče ni opazil njihovega potenciala, ki se skriva. Kje? V pridnosti.

In potem ratajo pridni delavci. Taki, ki delajo in delajo in so pridni. In so pridni, ker se potrudijo. In so pridni, ker ne gredo petčezštiri domov. Ampak pridno vztrajajo za monitorjem. In mislijo, da jih bo kdo opazil. In jih ne.  In še huje – nekdo, ki ima srednjo šolo jih prehiti. Pa še priden ni.

 In potem imamo pridne prodajnike. Ki pridno grejo po seznamu, pokličejo vse stranke in pridno vnašajo v lepo lično tabelo vse zahtevane podatke. Ampak je nagrajen nekdo, ki ima srednjo šolo. In ne oni. Čeprav so naredili 136 izpitov….a sploh kdo ve kako priden je potrebno biti za to?

Ti, ki nimajo faksa niso pridni. Profesorji jim niso o tem predavali. Faks jim tega ni dal. Oni niso naredili 136 izpitov. Niso dali te izkušnje. Sami so si krivi, kreteni. Ne moreš verjet, luzerji….A veš kaj so oni? Oni so učinkoviti…. Luzerji J))

Vsak dan se posluša (sploh na p(atetik)op tv-ju) o ubogih z 400 manje više  eur -zunaj vsega dostojanstva plačanimi delavci, ki so 20 let znojili stroje, da so ti bolje tekli, sedaj pa se je z njimi v zgodnji jeseni njihovega življenja poigrala kruta kapitalistična realnost in jih pahnila na rob, ki se mu še reče dostojanstvo.

Hmm?  ok… dejmo na vago  Pro et contra

400 eur

-          delal celo življenje za strojem- je star se pozna

-          šola jedva kaj oz. ajde srednja max.

-          ob nekaj in 59 minut je padla motika iz rok, misli so prešle na futr, pir, tv

-          cel življenje je malo služil, je pač s tem živel, je vrtiček imel, kaj pošmudlal, avto zrihtal, ploščice položil – se znajdu, vrtec, šola subvencije, stanovanje socialno, 20 let prigural do konca

-          zdaj zgubil službo, vzel odpravnino, gre na zavod , vzame socialno, boš par let doma, ker nima smisla, kaj pošmudla, avto zrihta, ploščice položi – se znajde.

-          Hočeš novo službo? Zakaj, a da bom delal za isti denar k ga na social dobim?

1300 eur

-          Dela, napreduje, se dokazuje iz dneva v božji dan – sej bo šlo k je mlad

-          Šola:osnovna, srednja, ali pa dve, faks, ali pa dva, magisterij, specializacije, seminarji, on line, knjige, revije

-          Nekajkrat čez nekaj in 59 minut, motika skrbi v glavi kljuva mu spati ne pusti, otroke iskat, nahranit, oblečt, spat in ajde spet za računalnik

-          Stanovanje je 450 eur za gospo, avto je 450 eur avtohišo, pohištvo je 450 eur za unga s piko, vrtec je 450 eur, ker ni subvencij, redno plačuje socialno in pokojninsko…

-          Kaj bom, če zgubim službo? Sram ga je na zavod it.

Kdo je na boljšem?